Lep pameten in skromen

Čista desetka

Zapisal dne 4. 09. 2008 ob 22:24 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

No takole. Naj se še zanesem na zveste prijatelje, ko rabim ramo? Ne. Itak so se naveličali enih in istih štosov. Ja, Wega ti si zlat in dobro ti gre in sploh. Jasno. Ampak ne. Zadnje čase dobivam samo še take nizke udarce ala Odloč se že enkrat, pa Zgleda, da boš moral delat še na psiholoških osnovah pa te stvari, nič več tiste stare dobre fore kao, Wega pa ti si car, pa Wega sej bo boljš, pa ne sekiri se pa te reči. Torej če so me vsi zapustli ni druge, kot da se sam malo potrudim, ane?  Skratka evo mene na cooper testu.

Zdej, da ne bo enih namigovanj da sem šel samo za dvig ega: ja šel sem samo na dvig ega, kar pa je bila spet zafrknjena zadeva, depresivc iz prejšnih postov luknjo v kolen pa na drevo in vse igrače sabo… skratka, a ni bolje biti malo užaljen in zunaj scene kot pa povprečnež razglašat vse skupaj? Namreč: kaj pa če pogrnem v nulo? Torej spet tri dni driske in teh reči.

In sem šel. Na kar takoj povem, da zastopim vse te doping škandale, enostavno podegne te.  A verjamete da sem pred začetkom pogoltnil eno vitrgin tablico za srečo, češ, ej, na tešče grem iz službe, gotovo bom sredi proge umrl.

Pa je kar šlo. Kaj kar šlo, se bom kar sam pohvalil, če noben drug neče: osebni rekord, desetka in diploma za odlično v svoji starostni skupini, a lahko želim še kaj? No ajde,  je pa res, je bilo pa samo 2400 m. Ja pa kaj.

Že 5 x dodano mnenje :)

Šport in šah

Zapisal dne 4. 09. 2008 ob 10:25 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Ja no, sedaj pa mam. Tako sem opletal okoli, kako je tek fajn, pa kako se potem fino počutiš, potem pa pridem na Boršt in moram preden s prijateljem odigram partijo šaha^(*) najprej odtečt 10 km. Sicer ne da sem kriv samo jaz, malo je tudi njegov kardiolog kriv in nasploh srčne zadeve. Ampak je pa vztrajen, srečen in zadovoljen. Pa saj je, če sem čisto pošten, tudi meni v srečo in zadovoljstvo. Zadeve se je sicer lotil najprej po the Knjigi, vendar je potem strogo držanje programa opustil. Glede tega sem bil najprej sem bil malo – no, skeptičen, ker ga poznam in sem se  bal, da bo šel v iberture, kot gremo prej ali slej vsi malo pogledat (in je hitro kaj narobe). No po včerajšnem teku sem kar potolažen, celo prijetno presenečen, saj  je v nekaterih pogledih celo bolj strikten kot sem bil jaz (če je to sploh mogoče) vsekakor pa dovolj previden in učinkovit. Ker mu gre v prvi vrsti za varovanje srca se je namreč osredotočil na srčni utrip in si ga strogo omejil. Malo nad 140, potem pa hoja. Mislim, da mu teče šesti teden pa sva včeraj pretekla 10 km!! Mišljenih je bilo sicer 7,5 ampak prijeten čvek in prijetno okolje in krog je bil hitro mimo. Pa še en, pa še en in še en. Ja res, prijeten čvek: tip se je sposoben vmes še pogovarjat. Glede učinkovitosti: tempo morda res ni prehud, je pa zato stalno v aerobnemu področju in je v istem obdobju očitno skuril še enkrat več maščob kot jaz. Če grem gledat nazaj je res: jaz sem imel na začetku utrip neprestano nekje »zgoraj«, nad 170 pa tudi danes je redko pod 150. Skratka: ful dobr.

Sicer je pa naključje hotelo, da sem imel dva dni zapored priložnost teči v bolj kot ne zenovskem tempu med čvekanjem. V torek sem sredi PST srečal luzerja, ki je bil s psom in sva lep del pretekla skupaj, lepo počasi. No on včeraj še zgoraj omenjeno. In kot bi mignil so neke čudne misli , ki so gnezdile nekje v mojih možganih v zadnjih dveh prispevkih izginile, izpuhtele. Lep, počasen, normalen, sproščen in neambiciozen tek je pravzaprav tisti ki je v resnici za mojo dušo. Čeprav, ah jebiga, ves tisti jamr jamr pa tudi paše poleg. In oh joj, kakšne volje bom šele danes zvečer…
_______________
(*opomba: tole je še iz tule, kjer med drugim piše: ….kolega me je povabil na partijo šaha* (ponavadi pa se to zavleče pozno v noč) in po šahu sem nekako ves izmučen.
*Ker tole lahko preberejo tudi moja deca se moram izogibati omenjanju alkohola, naj živijo v prepričanju da je moj prijatelj nenadoma postal zagrizen šahist in je prepričal še mene.)

Že 3 x dodano mnenje :)

Najboljši tek vseh časov

Zapisal dne 1. 09. 2008 ob 12:06 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Tegale ni treba brat, ker že vse veste. V bistvu sem se upiral in upiral karkoli napisat pa ne gre: halo, kaj pa kontinuiteta? No najbolj natančni so že opazili, da je tokrat manjkalo obvezno predjamranje, kot naprimer tule, tule in še kje, da ne kompliciram.Pa me je metalo, da je bilo veselje, vam povem. Kot bi šlo za olimpijske igre. Tri dni prej sem že začel z abstinenco, ojej, celo poslovilni piknik svojega dolgoletnega in pretežno ljubega mi šefa sem preabstiniral. In potem cel sobotni Boršt. In se ravnal kot za na ohcet, ničesar  prepustil naključju, dva mobitela za budilko, eno uro prej v luft kot bi bilo treba (in kot se je izkazalo kasneje še eno uro več, ker so me dali v drugo skupino). In sploh. Potem pa, ko je prva skupina in v njej Clasixx blaženih nasmeškov in srečno prešvicana končala nastop - evo mene! Pok in gremo. Ko norci. Ker jaz sem superman. Ker jaz se režim tistim cepcem, ki zaštartajo ko norci, potem jih pa dol dajem tam nekje pri koncu kot za šalo. In vem, da se ne sme prehoitro zagnat. Ampak danes gremo na ful. Saj sem treniral ne? No res mi zadnjih nekaj treningov ni šlo ravno super, ampak hej, sedajle pa na rekord. Na rekord rekordov. Na ultimativni personal best bestov, na sanjski tek tu sredi štadiona, pa da pokažemo kam je šlo zadnje leto in pol, koliko je že napovedal najhitrejši iz četrte? 0:35:00? 0:33:00 Pih! Kaj je to zame.

In potem sem guznil, stisnil nekje od solidno do dobro, se oddihal in čemeren navijal dalje, čemeren analiziral in čemeren šel mimo službe domov. Saj sem vas opozoril čisto na začetku. Tegale vam ni treba brat. Ker že vse veste.

Že 16 x dodano mnenje :)

Razsvetljenje

Zapisal dne 28. 08. 2008 ob 18:07 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

A veste da se da tečt tudi brez stisnjenih pesti? Res! Danes bom poskusil še enkrat…

Že 4 x dodano mnenje :)

Skladatelj

Zapisal dne 26. 08. 2008 ob 14:07 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Glede tega sem malo hecen. No, ne samo glede tega, hecen sem glede mnogih stvari ampak glede tega pa tudi. Pa hecen morda ni prava beseda, smotan morda? Čuden? Namreč zbiram pa štimam pa pretvarjam pa kupujem pa nalagam muzko na telefon, potem ga pa ponavadi pustim doma in tečem brez. Ne samo zato, ker nasploh ne maram kaj dosti nositi s sabo – še vode ne če se le da, pa tudi ne samo zato, ker bi me motile žice pa slušalke in podobno ampak tudi zato, ker mi kar paše tečt brez. Vsaj na krajše okrog 10 km razdalje. Nasploh je potem muzika skoraj zmeraj v moji glavi - vsaj odtlej ko ne štejem več korakov. Začne se čisto nedolžno, ko pridem na kakšen daljši, raven steze brez ovir in stopnic in semaforjev in tega. Comp, comp, comp, comp, comp, comp, comp-comp delajo superge po pesku in kmalu se oblikuje nek ritem, recimo ta ta ta ta ta ta ti da, iz ritma pa kmalu nastane melodija. Včasih repam, včasih skladam, včasih interpretiram, včasih improviziram. V mislih seveda, kako bi pa zgledalo če bi žvižgal in pel zares. Saj tako ali tako sopiham kot lokomotiva, na slamco pa res ne bi mogel dihat. Potem pa hop, lejga, kuža, križišče, luža, pajkice, cilj – in vse skupaj izzveni in izgine.

Že 4 x dodano mnenje :)

32 | 23

Zapisal dne 25. 08. 2008 ob 11:16 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Vsi moji problemi in problemi problemov, ki jih imam sam s sabo se zlivajo v eno točko, to je, da ne vem čisto dobro kaj bi rad. Oziroma večinoma ne vem. Dokler je cilj ohlapen, ok, še gre. Recimo: začel bom tečt. To je tak enostaven štirizložen cilj, ni si ga težko zqapomniti, ni ga težko opisati, naprimer če bi rad o njem povedal kaj komu drugemu. Potem se pa zakomplicira. Tečem že in cilj je dosežen. Sedaj pa ne vem kaj bi. Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km in to je to, pa poleg raje recimo še malo kolesaril, planinaril, plaval, šahiral, balinal, metal pikado in tako dalje? (1) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km, samo da bi poskušal delat na brzini in stabilizirat tempo tja nekam pod 5:30? (2) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km, poleg pa še enkrat tedensko izvedel kakšen daljši tek postopoma tja do maratonske razdalje? (3) Bi tekel dalje kot tečem, recimo cirka trikrat tedensko 10 km če pa ne znese pa tudi manj, kakorkoli pač, po guštu in volji? (4) Oh toliko možnosti, toliko enih odločitev, toliko enih prelomljenih načrtov.

Včerajšnji tek je bil že eden tistih, ko ne vem čisto, kam bi ga vtaknil. Moral bi it 32 km (3) pa sem se pri 23 odločil da imam dosti (4). Očitno je, da imam še rezerve – povprečni utrip sem imel 137, pa mi mišice ne pustijo. Kaj naj sedaj? Začnem trenirat po 15 km, kjer mi začne padat tempo in delat na hitrosti (2), ali podaljševat s 15 km vsak drugi teden po pol km? Naj danes izpustim bicikl (1), ker bi morale mišice počivat? Oh, oh, oh. Pri vsem tem niti ne vem, če ne gre pri vsem skupaj za blef saj se mi v resnici zdi, da sem cel teden načrtno delal na tem da v nedeljo ne bom mogel na dober dolg trening. Pomoje sem bil prav presenečen, ko sem se ob poldevetih vseeno spravil ven. Madonca, saj bo trajalo do polnoči!! Amapak sem kar trmaril. Mojih ostalih devet in polovica desete osebnosti je zmajevala z glavo, jaz pa kar – gremo! Brez vode, brez priboljškov, kar na horuk. Jasno da me je pri 23 zmanjkalo.

Kaj je bilo takega, da lahko rečem, da sem se načrtno pripravljal na nedeljsko kapitulacijo? Prenažiranje seveda. Niti ne s pijačo ampak žar. Ah, sestrične itak nisem videl že celo leto in tudi če je nebi še kakšno ne bi bilo katastrofe. Ampak rojstni dan, čestitat grem pa vseeno lahko, ane, se spodobi. Sam živjo rečem in grem, do pojedine mi danes (nedelja) ni nič: včeraj (v soboto) smo itak žarili pri sosedu in imam še poln trebuh. Tik preden grem še skleda krompirjeve solate z jajci (ja, skleda, če je pa tako dobra.) In dunajc poleg. In šampinjončki z tržaško in sirom. Oh. In potem na rojstnodnevni zabavi: polna miza. Perutničke. Na žaru. Samo eno. Dve. Deset. In pečena rebrca…. dve? Ok, tri. Za likof pa še odojek. Mmmm. Saj nikoli ne vemo ane? Morda bo pa jutri vojna!

In potem tek. Kaj naj sedaj torej rečem? Razen »včerajšnji tek je bil že eden tistih, ko ne vem čisto, kam bi ga vtaknil«. Saj navsezadnje ni bilo švoh, no saj je že 23 km dosežek, ampak… Ampak. Kako bi torej bilo, če ga ne bi cel teden biksal in tek jemal malo bolj resno – z napitki, prigrizki, načrtovanjem tempa in to.

No, kaj naj torej?

Že 5 x dodano mnenje :)

Ko si srečen ‘daj udari z glavo v zid (tup tup)

Zapisal dne 23. 08. 2008 ob 22:29 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Pravzaprav bi moralo biti vse tole čisto drugače-
V mislih, ko sem ga pisal je že bil drugačen. Potem sem ga pisal in pisal in brisal in brisal in se ni izšlo. V bistvu sem ga pisal in brisal in pisal in brisal pa se ni izšlo. Ponavadi je tako. V mislih dostikrat napišem cele romane in je kar škoda ker gre potem toliko materjala v nič. Kot ga je šlo recimo med morjem. Cel kup reči, ki sem jih menda tudi naštel pa kaj, ko so bile že napisane in ne gre jih pisati še enkrat. Pa mi je res škoda: tole pisanje tule v blogu ima potem včasih vsaj kakšen odziv in misli dobijo novo razsežnost; včasih se vse skupaj potem pokaže v drugačni luči in take reči. Ko pa zadevo premeljem v mislih in je ne zlijem na papir (ok, papir, saj veste kaj mislim) včasih potem nimam več nobene potrebe ponavljat zadeve v blogu. Pa škoda, fino mi je poklepetet z vami še o čem drugem kot o teku pa o tem kako mi je šlo pa ni šlo pa sem mislil da mi bo šlo in mi ni šlo in sem mislil da mi ne bo šlo pa mi je šlo in vse ostale možnosti. Tako sem enkrat vmes spet dobil eno krasno temo: a smo srečni? Najprej naj pojasnim “enkrat vmes”: ponavadi je to med kakšnim daljšim tekom ko pozabim doma telefon ali slušalke ali oboje. Lahko je to tudi vmes med daljšim tekom ko vse skup namenoma pustim doma, ker mi ponavadi sploh ni do tega, da bi vse skup vlačil sabo. Ali pa je to med krajšim tekom v obeh prejšnih kombinacijah. Ali pa, kot danes, med košnjo, ko tako ali tako mp3 nič ne pomaga. Spet cel kup misli čez možgane, da se je kar bliskalo, ko so že vremenarji spet zgrešili za ta naš košček suhe krajine. Sploh imam takole med košnjo ali v viseči mreži na morju in podobnem cel kup idej, več kot med tekom, takrat se vendarle ukvarjam s tempom in klanci in dihanjem in koraki in ovinki in morebitnimi medvedi in takim. Skratka, nekaj se mi je motalo o sreči.

***

Povod za to so bile objave zadnjih dni, piskec, Hana in Vreme. Najprej piskec, ta je objavil da bo nehal kaditi, in če gre vse po sreči ravnokar mineva 21 ur in 11 minut, kar ne kadi več. Hana ima skrbi, končno si jih je priznala in se je odločno spoprijela z njimi. Ne težave: skrbi. Linka do objav sedajle ne morem dati, ker objavljam offline in bom tole poslal čez mobija ampak saj ju najdete ob strani. Vreme pa, eh ta pa ni več tapravi. Tu ne gre za to, kar je objavil zadnje dni ampak za to kar ni. Sedajle moram to posebej povedat, sicer bo vse skupaj zvenelo čudno: pri vsem skup gre za moje občutke in kaj je res tu ni važno. Kaj se dogaja z njimi ni predmet opravljanja, vse skup omenjam samo zato, da razložim, kaj vse skup sproža v meni. Kakšne misli, kakšna čustva kakšne čudne ideje. Skratka, spet najprej piskec. Ta je torej objavil da ne kadi več in sem bil blazno srečen. To je sprožilo miselni tok ki me je najprej spomnil na moje nehanje, potem pa na to, kako sem bil sam srečen, ko sem nehal, res nehal. In sem bil potem žalosten, ker sem se spomnil, kako zlahka je tako krhko odločitev prelomioti in kako tako lomljenje potem boli, čeprav nekje globoko potlačeno zadaj ampak boli. In sem potem premišljeval dalje, da kaj me pa sploh briga za piskca in njegovo kajenje, njegova odločitev, njegova sreča, a ni to isto kot Sara Isakovič in njena zlata (ja zlata) medalja, kaj se sedaj mešaš poleg, naj kadi če če in naj ne kadi če neče, kaj ima veze. Pa sem bil še kar naprej vesel da se je odloćil. Ko je motor kosilnice preglasil prav vse zvoke okoli mene in sem bil z mislimi čisto sam sem se nekaj trenutkv prav naslajal ob misli, kako so za ta užitek nekadilci, ki nikoli niso kadili, pravzaprav prikrajšani. Ko takole premagaš samega sebe. Ah, potem pa Hana, skrbi, tamauček bolan ona pa se sekira če ni še sama bolana samo zato, ker stoji ob vznožju septemberske gore odgovornosti. Evo, še sedajle sem v dvomih če imam sploh pravico pisati takele. Kaj se spet mešam v druge ljudi, njihove skrbi, odločitve in in in, no pač v njih. Spet sem kar nekaj srečen, da se je odločno spoprijela z vsem in kaj, joj, spet sindrom Sare Isakovič. Njeni problemi, njene odločitve njune zmage!

Ah, spet ta jebena nitka, NIKOLI več ne kupim zvezdate nitke, stalno se zatika. In potem moram ugasniti kosilnico, kar mi je zoprno in navijat nitko na novo, kar mi je še bolj zoprno in zaganjat pregreto kosilnico nazaj, kar mi je sploh zoprno, najbolj zoprnejše pa je, ker mi čisto pretrga tok misli. In potem ne gre več naprej. Na silo ne. Isto so med tekom semaforji, psi in odvezane vezalke.

Ja nekaj smo govorili o sreči. Pojma nimam več kaj ampak če govoriš o sreči potem ne moreš mimo družine, prijateljev in - ne vem kaj naj tu vtaknem - blaginje?, službe?, v glavnem bivanja. In če grem po tej poti bom hitro sluzast, kar pomeni, da preden se mi je strgala nitka gotovo nisem premišljeval v tej smeri. Hočem reči, kaj pa sploh lahko povem o tem, ne da bi bil plitek in ameriški? Družina, ja- ej, če pa sem res srečen da jih imam. Same prežvečene fraze mi prihajajo na misel ala, saj so bili vmes tudi težki trenutki, ki sva jih prebrodila skupaj… no, če je pa res. Samo tisti zapis od rojstnega dne je treba prebrati, ko sem dobil kitaro - ane? In jaz ne bi bil jaz če ne bi spet tuhtal a si to sploh zaslužim, veste, draga moja ženka in otroka, jaz sem pravzaprav nekje globoko v sebi žleht in sebičen in si nikakor ne zaslužim da me imate rade. Vsaj ne toliko. Če bi vedele, da - e ne bom povedal. Ok, naj bo. Ne. no, v bistvu gre za to, da mi včasih prav paše bit sam. V resnici to ne bi smelo biti tako, ane? Brezpogojna ljubezen in to. In potem so trenutki, ko se mi zdi, da bi se mi zmešalo, če vas ne bi bilo. In kako sem srečen, da vas imam. Spet si vas samo lastim. Ve mi boste dale svojo brezpogojno ljubezen, jaz boma pa srečen. Uh. Čas da nanovo navijem nitko, tudi če se še ni strgala.

Gremo raje k prijateljem. Tudi s prijatelji imam namreč srečo. Že od majhnega - z najstarejšim prijateljem sva prijatelja že 40 let. Ne z mamo, ne z ženo, ne z otroki nisva zdržala toliko. Niti z bratom in sestro. No in z očetoma, sošolci, kelnerco v bifeju tudi ne.
Potem pa teli ta novi - ojoj, poznamo se leto in pol pa se mi zdi da se poznamo že 41 let. Piskec mi je povedal vse o Alešu, Hana o Heleni in Vreme o Rajkotu. In wega njim vse o meni. In smo se kar poznali. Ne res, ne vem pri kom bi se po parih srečanjih upal zvaliti sredi dvorišča pred hišo na tla in - kozica si sita - počivati zadovoljen srečen in miren. Potem me je kar sram včasih, ko si ne najdem časa za komentar, češ, ej pet minut bi si pa že lahko vzel. Po drugi strani pa, ajd, ćist skoz jim pa tudi ni treba težit. Saj so prijatelji bodo že razumeli. Spet stari sebični Wega… in ta njegov še bolj sebični Rado…

Ni več dosti za povedat. Trenutek je mimo, ne teče več. Moral bi napisat še kakšno o službi pa je po najboljši volji ne morem nikakor povezati s srečo. Morda edino…, ja tam je že vse skupaj tako absurdno, kot bom dal naslov današnjemu pismu.

Že 3 x dodano mnenje :)

I feel občutke

Zapisal dne 19. 08. 2008 ob 23:43 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Sem pa res malo štorasto zapisal na koncu prejšnega pisma, da me moti srebrna medalja Sare Isakovič. Seveda me nič ne moti, nasprotno, vesel sem, da jo je dobila. Moti me, da je celo tudi ta trenutek manjkalo čisto malo pa bi napisal, da sem na koncu prejšnega pisma res malo štorasto napisal, da me moti srebrna medalja naše Sare Isakovič. Kar preberite še enkrat. Gospodična Isakovič je kar naenkrat postala naša. Mi smo dobili medaljo. Ko je hodila na treninge, domnevam da vsaj trikrat na dan, še ni bila nič naša. Ko je bila v krizi, ko se ji ni dalo, ko je dvomila, ko je zbolela, ko je bila preutrujena tudi ni bila še nič naša. Ko je stiskala zobe, ko je bila trmasta, ko se je še enkrat pognala v vodo, ko se je odpovedovala, ko je vztrajala, ja, niti takrat še ni bila naša. Sedaj je pa čisto vsa naša. Mi smo dobili medaljo. Na blejski otok smo šli pokat s šampanjcem in raketami, ker smo mi dobili medaljo. Mi, njeni sosedje, sovaščani, sodržavljani. Nikoli je nismo zgodaj zjutraj peljali na trening, ker mama ni utegnila, oče pa je bil v službi. Nikoli je nismo bodrili. Čisto čisto nič nismo naredili za to medaljo. Ampak to nas nič ne moti, da si je sedaj ne bi vzeli vsaj košček. Zato jaz Sari Isakovične čestitam za njeno medaljo. Čestitam ji za njeno srčnost, vztrajnost in zmožnost izkoristiti nadarjenost. Čestitke staršem, trenerjem in prijateljem, ki so ji pomagali. In naj ji bo njena medalja v vzpodbudo za naprej.

*
**
***
****
*****
****
***
**
*

Naj vseeno še razložim par stvari: tegale nisem mislil objavit, ker je rahlo sluzavo in se je v resnici moja jeza že razkadila. Še posebej, ker sem očitno tečen samo jaz, same Sare Isakovič pa vse skupaj hvala bogu nič ne moti. Me je pa še enkrat pogrelo te dni, namreč ko je zaradi novinarjev trener metalca kladiva zamudil na podelitev medalje. Si predstavljate? Kretenska vprašanja ala kakšni so vaši občutki so pomembnejša od vsega ostalega! Kakšni so vaši občutki, ker ste zaradi naših debilnih vprašanj zamudili na enega najlepših dogodkov svojega življenja?

Že 8 x dodano mnenje :)

nebritanski grof

Zapisal dne 14. 08. 2008 ob 13:14 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Z mano je pač tako da prav uživam v številčkanju, predalčkanju, seštevanju, kombiniranju in teh stvareh. Tako štejem tedne, število vaj, število pretečenih kolometrov, izgubljeno težo, seštevam čas, odštevam dneve do LM, sledim trend tekaškega tempa, vpisujem kalorije pa srčne utripe. Posebno razdalja je tista ki me najbolj rajca, imam jo vso skup od kavča dalje, pa za vsak mesec posebej pa na leto, s števci in kremšnitami, da je vedno veselje. Seveda je to otročje. Nekateri še ure nimajo, tečejo kar tako po občutku. Jaz pa pač tako. Že od majhnega sem imel rad štetje in številčenje, to bo najbrž tisti avtistični del mene, čeprav je res da pa v poštevanki nisem nikdar blestel niti ljubil matematike. Se spomnim dnevnika, ki sem ga pisal. Ja vsaka zanimaiva stran je bila slavnostno počečkana – 500. stran!, 777. stran!, 1000. stran!! Pa na začetku in koncu vsakega zvezka točno koliko dni je trajal dnevnik, pa še kakšna statistika zdraven… Pri tem štetju gre meni torej v glavnem za obletnice in ljubileje. 1000. kilometer. 100. teden. Take reči. Na 100. teden bo treba še malo počakati. 1000. kilometer je že bil, 10000. je pa še daleč. Nobene pametne obletnice torej. Pa vendarle: evo jo! Včeraj sem končal – čisto naključno – na tisočem kilometru letošnjega leta.

Kaj imam pravzaprav od tega ne vem. Saj v resnici najbrž sploh ni 1000. kilometer; kdove, kolikokrat sem ocenil ali izmeril razdaljo narobe pa kolikokrat je pofavlal footpod. To me bistveno ne moti: saj tudi 08.08.08 ne more biti kaj posebnega, če samo pomislimo, kolikokrat so spreminjali koledar, dodajali in kradli dneve in take, pa poglejte kakšen cikus delajo v Rusiji in na Kitajskem!

PA še za nekaj je dobra tale obsedenost. Danes bi namesto tega spisal en tak tečen prispevek o tem kako mi gre na živce srebrna medalja Sare Isakovič, pa sem v tabelo vpisal včerajšni tek in zagledal okroglo številko. Je bolje tako, ane?

Že 8 x dodano mnenje :)

Zapi - tek

Zapisal dne 11. 08. 2008 ob 14:13 sam velecenjeni Wega
Snopiček: Tek.

Včerajšni tek je bil en tak mehanski. Nič navdušenja na koncu, prej obratno. Po načrtovanem bi moral preteči dolgi tek 29 km, pa sem odnehal pri 21. Nisem bil slabe volje zaradi tega, pravzaprav sploh nisem bilslabe volje. In ne, ne gre za krizo, v bistvu mi gre na splošno tek čisto v redu. Ampak tuhtam spet nekaj. tole s pijačo. Moje načelo glede pijače je dokaj enostavno: dokler zaradi pijače ne ogrožam ali zapostavljam družine, sebe ali službe, dokler ne prizadanem na kakršenkoli način povezan s pitjem nikogar je vse v redu. Doslej se je nekaj od naštetega primerilo kakšnih trikrat, morda štirikrat in vsakič sem imel moralnega mačka do nebes in neskončno, neskončno dolgega. V zadnjem letu in pol pa se je v družini pojavil nov član: tek. Načelo bi moralo držati še naprej: dokler zarad pijače ne ogrožam ali zapostavljam teka je vse v redu. V teoriji. Če grem malo brat blog za nazaj se namreč zadeva ponavlja kar naprej: slab tek zaradi mačka, prestavljen tek zaradi pivca po službi, take stvari. Zadnji teden je bil višek: od torka ni bilo dneva, da ne bi spil najmanj tri pire, v torek jih je bilo, ojoj, kakih 7. mar je bilo potem čudno, da sem bluzoslav bluznik v sredo po obisku pri sosedu na Borštu s svežimi tremi piri v riti vseeno odpeketal na načrtovane 3 km in telebnil po makadamu kot opica pijana, kar sem navsezadnje tudi bil. Oh in potem v četrtek – pazite tole: gladek špric teka, jebi ga obveznosti ane, kaj čmo. Včeraj, ko je bilo načrtovano od 0 (nič) do 3 km rinem in rinem, danes ko pa je najmanj 6,5 (pa do 8 ) pa – ah, bom pa jutri. Za tri pirčke je bil pa čas seveda. In jutri, ah, seveda petek in ob petkih po službi se ve kaj, potem pa na boršt in saj je itak načrtovan počitek ane?, kaj bi se gnal in nadomeščal včerajšno lenobe. Ej, enkrat se živi, mam pa ja pravico mal uživat. Potem pa v soboto napad slabe vesti, opla, kar 14 jih naklepljem, kaj pa je to meni! Ojoj, kakšen cepec. Načrtovalec je že vedel zakaj je razporedil teke takop kot jih je, počitek in tek se izmenjujeta, načrtovana dolžina pa ima najbrž tudi kakšen pomen. Kaj pa naredim jaz? Gladko preslišim vse svoje prepričanje, vse kar dopovedujem drugim, kar jim hočem vbiti v glavo, ne , ne gre z glavo skozi zid, ne, nič ne pomaga če vsak dan tečeš kot utrgan, ne, ne, ne. Ampak – ja. Resnici na ljubo je bil tek lep, tekel sem malo po drugi poti in je bilo čisto v redu. Samo dolžina je bila čisto zgrešena. Potem pa, oh, nedelja: načrtovanih 29 km. Najprej grauntanje, kako bi speljal napovedane obiske in tek skupaj, končno pade odločitev da grem kar »zjutraj«, se pravi nekje ob pol desetih. Ker se mi mudi, da ja nebi obiski slučajno prišli že prej kot jaz s teka in tako brez mene spili kakšno pivo, hitim, in ker hitim pozabim in na napitke in na slušalke in na kakšno tabletko glukoze, halo, 29 ni mačji kašelj. In me pri 21 seveda pobere. Malce me pobere zato, ker se bil tako priročno blizu doma, malce me bolijo kolena in res nečem tvegat. Malce je pa tudi že čas za obiske. Tako, vidite. Čisto jasno lahko povem: letošnji maraton je padel v vodo zgolj in samo zaradi pijače. Ob vestnem sledenju načrta bi včeraj najbrž dobil polet in potrdilo da zmorem, tako pa bomo letos ostali pri 21ki. Saj po svoje je čisto v redu: le kam hitim, najprej je treba 21ko spravit pod 2 uri, po drugi strani me pa jezi: vem da bi zmogel in uživam v dolgih tekih (ali klancih) najbolj pa me je zi razlog.

Pa naj zaključim malce bolj veselo: nenačrtovani obiski so me nevrjetno razveselili ampak pazite to: od vsega tega tuhtanja sem popolnoma pozabil napolniti zaloge piva – tako da so potem priskočili na pomoč sosed (hvala Brane!!) in hja, kaj češ, kar obiski sami. Hvala prijatelji za lep dan!

Že 15 x dodano mnenje :)

preteklost »